Na podlagi Zakona o javnih financah in Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (UEM):
- kadar gre za investicijske oz. kombinirane projekte in je vlagatelj/upravičenec občina, mora biti projekt v vsakem primeru uvrščen v NRP (podlaga za to je ustrezna investicijska dokumentacija);
- kadar gre za neinvesticijske projekte in je vlagatelj/upravičenec občina mora biti priložena kopija posebnega dela proračuna oziroma njegove obrazložitve z jasno označeno operacijo/projektom, ki je predmet prijave.
Ministrstvo za finance je objavil tudi proračunski priročnik za pripravo proračunov občin, ki je na razpolago tudi na spodnji povezavi SOS in v njem so navodila kako morajo občine ravnati v različnih primerih (različne vrednosti projektov) kot tudi v primerih, ko so projekti (so)financirani s proračunskimi sredstvi oziroma sofinanciranje iz sredstev skladov kohezijske politike Evropske unije ter drugih evropskih virov, ki so namenjena za posamezne razvojne prioritete:
Projekt je proračunski element, opredeljen v proračunski zakonodaji, je element Načrta razvojnih programov in ga skladno s predpisi uvrščamo v proračun države in/ali občine. V fazi načrtovanja se za vsak projekt, skladno z UEM, pripravlja investicijska dokumentacija, bistvo projekta pa je reševanje problema. Za uvrstitev projektov v proračun pa se seveda zahteva izdelana investicijska dokumentacija za posamezen projekt, saj operacija v kontekstu uvrstitve v proračun nima bistvenega pomena, razen da odločitev o podpri predstavlja dokazljiv vir financiranja (zaprta finančna konstrukcija). Projekt nastane, ko investitor pride do spoznanja, da je neko trenutno stanje slabo ali celo nevzdržno in ga je treba odpraviti. Pri tem si vzpostavi neko vizijo končnega stanja (kaj bo drugače, ko bo projekt izveden), ki pa še ne definira vnaprej, na kakšen način se bo to stanje doseglo. V investicijski dokumentaciji je sinonim za začetek projekta DIIP, ki naj bi praviloma nastal v čim zgodnejši fazi in smiselno podpira miselni proces same definicije projekta. Pri večjih projektih v času priprave DIIP še ne bi smelo biti razmisleka o konkretni izbrani rešitvi oziroma varianti. Če je način doseganja končnega stanja v času priprave DIIP že popolnoma jasen in določen/odločen, potem se DIP dela za nazaj in izgubi del smisla kot usmeritev pri razmisleku in odločanju.
v točki 2.7 so tudi navedeni obvezni deli DIP-a
Comments